Predstava nastaja na podlagi poetičnega monologa, ki ga je pred desetimi leti napisal francoski pisatelj in pesnik Pierre Soletti. Besedilo govori o življenju in o staranju. O spominih, ki nam lajšajo stanja odsotnosti. Besedilo o notranjem gibanju, ko na zunaj že vse izgleda tako počasno, skorajda končano. Glede na ritem in intenzivnost besedila, je režiserka in dramaturginja Mateja Bizjak Petit iskala scensko postavitev, kjer bi se lahko vzpostavil najintimnejši stik z gledalci. Sredi odra je po tleh razgrnjena tri metrska šahovnica. Kot povabilo k igri. Okrog nje so postavljeni stoli. Igralec vstane, počasi hodi okrog šahovnice, tik pred gledalci. Vstavi se pred okencem 1A in vstopi na šahovnico, vstopi v igro. Vsako okence je en odstavek teksta. Na šahovnico povabi enega od gledalcev in s tem preseka še četrti (peti) zid med njim in občinstvom. Občinstvo tako postane del igre. Vsi smo tu. Skupaj. V isti zgodbi.
Predstava poteka v francoksem jeziku.
Za mladino in odrasle, 60′, VSTOP BREZPLAČEN