Poslanica ob svetovnem dnevu lutk


Vesel svetovni dan lutk vsem obiskovalcem, lutkarjem in lutkam!

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk

Zajčji skoki mojih mislih o lutkariji

Lutkarstvo je sprenevedav šport z umetniškim rezultatom. Sprenevedav zato, ker je v ospredju lutka in ne lutkar. Bolj strokovno, animator, še bolj strokovno, igralec animator. Medtem ko animira lutko, se spreneveda, da telo ni njegovo. Da nima telesa. Zaradi pozornosti na lutki ga odmisli.

Včasih pa se lutke zelo zaveda, to tudi pokaže in je z njo v interakciji. Ja, tudi pogovarja se z njo. In ni pomembno, ali se strinjata, pomembno je, da je zares, hkrati pa tudi malo za hec.

Pri animaciji se zgodi nekakšen obojestranski prenos informacij. Vodilo lutke je kot vtičnica, animatorjeva roka vtikač, električni kabel so živci in žile – povezava do možganov in srca. Ko se animatorji priklopimo na lutke, se one priklopijo na nas. Zgodi se simbiotični odnos, skozi katerega spoznavamo, kaj lutka potrebuje za svoje življenje.

Ko je lutka živa, smo in hkrati nismo.

Lutka nas s svojim življenjem polni.

Lutkarji smo športni umetniki, ker smo na račun življenja lutke prisiljeni marsikaj telesno prenesti. Zaradi prisilnih drž jokamo za fizioterapevtom. Ker ga nimamo ali ga obiščemo bolj poredko, je fuč karpalni kanal, med predstavo poči ramenska kita, za nekaj časa smo prisiljeni postati levičarji – z lahkoto bi lahko igrali tudi branilca pri odbojki – ročne lutke terjajo svoj davek – pogled gor, kot bi pleskal strop … lutkar je skratka lahko odbojkar in pleskar. Dva v enem, ki je tretji, ki je lahko marsikaj.

Igralec animator lahko s predstavo tudi veliko gostuje. Na gostovanjih se večkrat pojavi veliko »človeških faktorjev«. Včasih osem ur pred predstavo izveš, da jo igraš v španščini. Dve uri pred predstavo lahko ugotoviš, da si pozabil lutko in moraš iz papirnatih brisač in lepilnega traku narediti zasilno varianto, ki spominja na mumijo. Po šestnajstih urah potovanja prideš na otvoritev festivala in ti organizatorka predstavi vse navzoče, ti pa nimaš pojma, kdo si. Potuješ v Kanado, Avstralijo, Belgijo, Španijo, Italijo, Poljsko, Finsko, Estonijo, Litvo … včasih odigraš samo eno predstavo, včasih devet … prideš v dvorano, kjer se tehnik ne sme dotakniti reflektorja, igraš štiri solo predstave eno za drugo in ugotoviš, da to ni dobro ne zate ne za predstavo, spoznaš srčne ljudi, predane svojemu delu, opaziš, kako so toaletne rolice v vsakem hotelu drugače zavihane … posebno pozornost je nujno nameniti kanadskemu toaletnemu papirju – njegovi lističi so bolj široki kot dolgi, perforaciji sta bližje ena drugi – pri nas in povsod drugod so perforacije bolj narazen … to je lutkarija. Detajl, ki je lahko prekletstvo.

Prenos … transfer … kako?

Presenetljivo je in mistično. Ne vem, kaj se zgodi. O tem se ne govori, to se ne definira, ker izgubi magijo.

Tu sem se znašel po naključju – med igralci animatorji.

Paravane so nam vzeli. Nimamo se kam skriti. Smo kot polži brez hišice. Smo »apgrejdani« igralci. Smo nekaj več. Postali smo govoreči simboli. Sublimacija materialnega. Postali smo scenografija. Iluzija je samo še v gledalcu.

Presenetljivo je, da nam gledalec sploh verjame. Zakaj nam verjame? Ker se odrečemo sebi in damo v ospredje lutko. Animatorji smo kot starši, v ospredje dajemo naše otroke. Animatorji se znamo umakniti. Dati nekaj »neživega v ospredje«. Pri lutkariji se že nekaj časa brišejo meje. Ples, abstraktna umetnost, slikarstvo, gledališče predmetov. Ritem in impulz, zlogovanje. Katera lutka kaj prenese? Koliko besedila? Monolog z lutko? Raje ne, lahko pa tudi. Lutke imajo raje pingpong, badminton, šprint, štafeto, tudi maraton, a mora biti kratek. Velike lutke plačujejo davek s svojo počasnostjo. Majhne lutke ne prenesejo dolgih monologov.

Jaz že ne. Ne, jaz … Kaj bom jaz?

Kaj lahko spremeni kos lesa? Kako lahko kos lesa oživi? Tako, da ga animator vzame v roko. Gledališče predmetov ali lutkovno gledališče – navznoter je to isto.

Sploh pa sem magister igre – smer gledališko petje – in lutka mi je prišla pod roke po naključju. Začasna rešitev za prehodno obdobje. To prehodno obdobje traja že dvanajst let. Približno toliko časa sem v otroštvu preživel ob gledanju risank, svojih prvih učiteljic lutkovne umetnosti. Ja, umetnosti.

To vse je lutkarija. Je pogled od zunaj. Je distanca. Igralec je zminimaliziran na predmet, privezan na nekaj vrvic. Imeti v roki lutko je, kot bi imel skalpel. En majhen napačen gib in lutka bo zarezala v tkivo predstave na napačnem mestu. Kakšna rampa, kakšni monologi!? Lutka je živa predvsem zaradi svoje odsotnosti v vsakdanjem življenju. Deluje, ker je tuji delec. Motilni člen.

Lutkovna predstava je transcendenčna izkušnja. To je čudež. Figure s človeško, živalsko, neživalsko, predmetno, metaforično, alegorično podobo zaživijo skozi animatorja – in obratno, animator zaživi skozi lutko (kura ali jajce?). Občinstvo ne samo, da verjame, ampak tudi vzame, sprejme. Ko figura oživi, postane lutka. Realnost se prestavi v neko vzporednost, kjer veljajo druge zakonitosti.

Lutkovni tehnologi, snovalci likovne podobe, avtorji glasbe, dramaturgi, režiserji – vsi so podrejeni tem zakonitostim. Včasih jih ignorirajo, včasih ne razumejo, včasih se čudijo …

Včasih se čudim samemu sebi – včasih moram lutkovno predstavo odigrati stokrat, da ugotovim, za kaj gre v predstavi. Ustvarjen sem za ponavljanje, za vadenje, piljenje, izpopolnjevanje … Pa ne zato, ker sem nekaj posebnega. Zato, ker pozabim, če večkrat ne ponovim.

Miha Bezeljak

Ob svetovnem dnevu lutk pozdrav lutkarjem po vsem svetu v imenu organizacije UNIMA

Mojim dragim kolegom, sopotnikom v skupnih sanjah, interpretom brezčasne resničnosti …

Opravljamo enega najskromnejših poklicev. Paradoksalno je, da se kljub temu pogovarjamo, razpravljamo in prepiramo z božanskim svetom v intimnosti in z odkritostjo, ki sta značilni za stara zakonca.

Vsakokrat, ko lesena glava oživi v naših rokah ali vrvice marionete potrdijo povezavo med vsem živečim, ponovno odkrijemo, da smo protagonisti predstavljene zgodbe. Vsakokrat, ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, ali se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Ko si liki, ki bivajo na površju naše kože, prilastijo dele našega telesa, odkrijemo, da vsak človek v sebi nosi celoto človeštva.

Ko se predamo igri z lutkami, onkraj vseh možnih oblik naše umetnosti, vodimo star ritual. Neotipljivo in nevidno spremenimo v otipljivo in vidno, obenem pa lutkarju in občinstvu omogočimo izkusiti lastno transcendenco.

Živimo v čudovitem in obenem strašljivem času, toda ali ni bilo vedno tako?

Tako kot človeštvo hodimo po robu izumrtja ali pa morda še nikoli nismo bili tako blizu temu, da si prisvojimo Prometejev ogenj?

Tolikšno pomanjkanje spoštovanja! Je to znamenje naše neumnosti ali kvantni skok v naše zavedanje? Bomo dosegli kritično množico, ki bo dosegla potrebne spremembe, ali bomo oslabeli zaradi inercije, napačnih informacij ali strahu?

Koliko odgovorov in predlogov lahko damo in koliko jih lahko uresničimo? Lahko lutke rešijo svet pred podnebnimi spremembami, vojnami ali suženjstvom?

Ne vem.

Svet je, kakršen je, in nikakršnih zagotovil ni za nikogar in za nič.

Kot je rekel čudovit pesnik: »s hojo utiraš pot«. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti, zavetje pred viharji težko ranjenih src.

So povabilo, da živimo navdušeno in se borimo za boljšo različico sebe.

Z nas slečejo prikladnost in politično korektnost.

Odvzamejo maske bremena tistih, ki so že doživeli in izkusili vse.

K nam pridejo, da bi se igrali kot otroci, brez pričakovanj ali skrbi.

So naša dogodivščina, naš raj in naši čvrsti koraki na zemlji.

Kaj je lahko večje darilo svetu in samemu sebi kot zavedanje lastne človečnosti?

Z roko v roki z našimi lutkami ustvarimo prijazen obraz času, ki prihaja; je namreč odličen izgovor za to, da vzamemo lutke iz zabojev in oblikujemo dobro predstavo.

Vesel svetovni dan lutk!

Ines Pašić